Zdravstveni, evolucijski, družbeno-zgodovinski, politični, moralni in okoljski razlogi v ozadju vprašanj o uživanju mesa in živalskih izdelkov
V javnosti je vedno več potiskanja idej po zmanjšanju uživanja mesa in miselnosti, da si “več”, če živalskih izdelkov ne uživaš in če se jim odrečeš.
Zakaj postaja to nekakšna vrednota v naši sodobni družbi?
Menim, da razlogi, ki stojijo za tem, veliko bolj kompleksni kot se zdijo na prvi pogled in niso vezani zgolj na moralno-etnične težave, ki so povezani s pridelavo mesa in živalskih izdelkov.
V tem članku bom predstavil in raziskal razloge, ki so v ozadju teh idej o problemih mesa in živalskih izdelkov, “večvrednosti” rastlinske hrane ter zakaj človeška prihodnost ne more biti povsem “veganska”, kot bi si jo nekateri želeli in so si jo zamislili.
Sam lahko iz lastnega raziskovanja zgodovine prehrane in razumevanja današnje moderne družbe najdem 6 večjih razlogov: zdravstveni, evolucijski, družbeno-zgodovinski, politični, moralni in okoljski razlogi.
No pa si poglejmo vsakega posebej.
1. Zdravstveni razlogi
Prepričanje, da so živilski izdelki – rdeče meso, jajca in živalske maščobe – škodljivi za naše zdravje, se je začelo uveljavljati v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja. V ZDA so bila 50. leta 20. stoletja začetek t.i. “epidemije srčnih bolezni”, ko je vedno več ljudi začelo zbolevati in umirati zaradi nenadnih srčnih infarktov in srčno-žilnih bolezni. Pospešeno se je začelo iskati vzroke za to novo epidemijo, nekateri pa so vzroke videli prav v prehrani ljudi.
V tem času je začelo izhajati ogromno študij, ki so kazale na povezavo med uživanjem nasičenih maščob, ki prevladujejo v rdečem mesu, jajcih, mlečnih izdelkih in drugi živalski hrani, in umrljivostjo za srčnimi obolenji. Kasneje so začenjale izhajati tudi študije o povezavi med nasičenimi maščobami in rakavimi obolenji, kar je strah pred uživanjem živalskih izdelkov le še povečalo. Vse skupaj je pripeljalo do uveljavitve t.i. “nizkomaščobne politike”, ki je zagovarjala nižji vnos vseh maščob – sploh nasičenih -, nižji vnos živalskih izdelkov in višji vnos rastlinske hrane in ogljikovih hidratov. Ta politika je do konca 20. stoletja korenito spremenila prehrano ljudi po celem svetu.
Roko na srce, takratne študije niso bile ravno najboljše in so imele številne pomanjkljivosti, na katere so opozarjali že nekateri takratni strokovnjaki, a so bile te kritike – deloma tudi namerno – preslišane. Tako so se študije o negativnih vplivi živalskih izdelkov na zdravje uveljavile in začele krojiti prehransko zgodovino v 20. stoletju.
Iz zgoraj opisanih razlogov torej izhaja prepričanje, da je tisti, ki se prehranjuje rastlinsko in ne uživa živalske hrane, bolj zdrav in ima manj možnosti, da bo zbolel za moderne, kronične bolezni.
Do danes so bile izdane številne nove študije, ki so veliko bolj kakovostne in veliko bolje izpeljane in so tudi dokazale, da meso in živalski izdelki sami po sebi ne predstavljajo tveganja za zdravje. Med temi študijami izstopa velika meta analiza študij, ki je vključevala skoraj 350 tisoč udeležencev in ni pokazala povezave med nasičenimi maščobami in srčnimi boleznimi (vir). Vedno več je tudi anekdot o pozitivnem vplivu uživanja živalske hrane na zdravje: obstaja namreč vedno večja skupina anekdot ljudi, ki so z mesojedo prehrano odpravili številne zdravstvene težave, ki jih do tedaj niso nikakor uspeli pozdraviti (vir). Prav tako so številni vegani uspeli odpravili zdravstvene težave in si povrnili zdravje, ko so v prehrano ponovno vključili živalske izdelke (vir).
Do teh pozitivnih vplivov na zdravje najbrž ne bi prišlo, če bi bili meso in živalski izdelki škodljivi za naše zdravje, kot bi nas nekateri želeli prepričati.
2. Evolucijski razlogi
Številni raziskovalci in znanstveniki so prepričani, da je uživanje mesa in živalskih maščob tesno povezano s človeško evolucijo. Prav meso in živalske maščobe naj bi omogočile občuten telesni razvoj in razvoj možganov. Ko je pračlovek pred 1,5 milijona let začel uživati večje količine mesa, so možgani postali najpotratnejši vir energije v človeškem telesu, zaradi česar se je moral prebavni trakt pračloveka skrčiti, da je lahko telo privarčevalo pri energiji. To je posledično pomenilo, da človeško telo ni moglo več učinkovito pridobiti energije iz rastlinske vlaknaste hrane tako kot ostali primati in je tako človek postal odvisen od hrane z visoko hranilno in kalorično gostoto – mesa, živalskih maščob in ostale živalske hrane. Človek se je nato preživljal z lovom in nabiralništvom vse do kmetijske revolucije, s katero so se pred okoli 10 tisoč leti občutno spremenili človeški prehranski modeli: rastlinska prehrana je začela prestavljati tudi do 90% prehrane ljudi.
Z evolucijskega vidika lahko tako vidimo meso kot osnovo za človeka in si lahko pojasnimo, zakaj imamo ljudje “poželenje” po mesu in živalski hrani. Vemo, da človek hrepeni po sladkorju in sladki hrani, ker mu je ta v divjini omogočala preživetje, saj je potreba in želja po sladki hrani in sladkorju gnala naše daljne prednike, da so iskali sadje, med in druge izdelke, saj so bila ta živila dober vir kalorij in potrebnih vitaminov in mineralov.
Podobno si lahko razlagamo tudi potrebo in poželenje po mesu in živalski hrani. Meso – še posebej rdeče meso – je odličen vir beljakovin, ki jih človeško telo zna zelo dobro asimilirati in uporabiti, zdravih maščob (nasičenih, omega 9 in omega 3 maščob), aminokislin (karnitin, kreatin, karnosin, tavrin, tirozin itd), ki jih v rastlinski hrani težje najdemo, in morda tudi drugih hranil, katere še ne poznamo.
Iz tega vidika prihaja do “skritega občudovanja”, ko slišimo, da nekdo ne uživa mesa in živalskih izdelkov in se jim je odrekel, saj to pomeni, da se je “uspel” upreti tem evolucijskim poželenjem po hrani, ki je gnala evolucijo ljudi.
Hkrati pa živimo v svetu, kjer je vrednota, da stalno hodimo “čez sebe” ter se upiramo in zatiramo svoja poželenja, tako da smo s tega vidika še bolj “nagrajeni” s strani družbe.
3. Družbeno-zgodovinski razlogi
Skozi zgodovino se je pogled na uživanje mesa – sploh rdečega mesa – zelo spreminjal.
V Antiki lahko Evropo razdelimo na dva dela: na južni, mediteranski, rimski del in severni, kontinentalni, barbarski del. Prehrana Rimljanov je temeljila na rastlinski, vegetarijanski hrani, medtem ko je na severu med Germani, Kelti in drugimi ljudstvi (Rimljani so ta ljudstva imenovali Barbari) prevladovala mesojeda prehrana. Iz zgodovinopisja vemo, da so Rimljani videli barbarsko kulturo kot inferiorno in manjvredno, posledično pa so tako gledali tudi na njihovo mesojedo prehrano. Od tu izhaja kulturni stereotip, da je meso hrana “barbarov” in da je rastlinska prehrana prehrana “civiliziranih ljudi” – malce grdo rečeno…
Ta stereotip je med drugim prikazan tudi v fikcijskem svetu, v katerem se dogajajo zgodbe Hobita in Gospodarja prstanov. Škrati, ki so prikazani kot narod skopuhov, barbarov, umazancev in potepuhov, so mesojedci in ne marajo rastlinske hrane, medtem ko so vilini – civilizirano, kulturno in napredno ljudstvo – rastlinojedci in mesa ne uživajo.
V srednjem veku je imelo velik vpliv na mišljenje ljudi krščanstvo, ki je v rdečem mesu videlo greh – smrt Jezusa Kristusa – in spodbujalo mesne poste in odrekanje živalskim izdelkom. V srednjeveškem cerkvenem koledarju je bilo tako kar 150 dni, na katere je bilo prepovedano uživati meso in druge živalske izdelke.
V času razsvetljenstva se je ponovno obudila krščanska ideja o vegetarijanskem tipu prehrane. Uživanje rdečega mesa so povezali s pohlepom in nasiljem ter da ima moč spodbujati čutnost in spolne zmožnosti, ki sta bila videna kot “ovira do duhovnega življenja.” Z razsvetljenstvom so na plan prvič prišla tudi moralna vprašanja povezana z uživanjem mesa, ki je predvsem med intelektualci povzročila širitev ideje, da je vegetarijanski tip prehrane “moralno superiornejši”. Odrekanje mesu in živalskim izdelkom je bilo tako videno kot “nobel”, plemenito in moralno dejanje.
Krščanske in razsvetljenske ideje so dandanes še vedno močno zasidrane v naši sodobni družbi, ki tako posredno ali neposredno vplivajo na to, kako vidimo uživanje živalskih izdelkov, in na vrednote, ki jih imamo v povezavi s tem.
4. Politični razlogi
Žal se temu ne moremo izogniti. Res je, da sta obe strani krivi – tako mesna industrija in mesni lobiji kot veganski lobiji – saj obojne žene želja po zaslužku in zato potiskajo naprej svoje motive, ideje in mnenja ter nasprotujejo drugemu taboru.
Če se še zadnjič vrnemo v zgodovino, je zanimivo ozadje “nizkomaščobne politike”, ki je zelo pomembna za današnje trenutne razmere. Zaradi prepričanja o nevarnosti nasičenih maščob, se je postopno začelo zamenjevati nasičene, živalske maščobe za nenasičene, rastlinske maščobe. Skriti vpliv na to spremembo v prehrani ljudi so imele velike prehranske korporacije, sladkorna industrija ter ameriško ministrstvo za kmetijstvo, ki so v nizkomaščobni politiki videle priložnost za zaslužek. Proizvodnja rastlinskih olj in maščob (npr. margarina, rastlinska mast, sojino, sončnično, repično olje…), ki so se do takrat zelo malo uporabljala in niso bila razširjena, je bila bistveno cenejša v primerjavi s proizvodnjo živalskih maščob, kar je tem velikim prehranskim korporacijam omogočilo velik zaslužek.
Še en politični vzrok v ozadju pa je ta, da so prvi komite, ki je oblikoval nizkomaščobno politiko, sestavljali predvsem vegetarijanci, kar je zelo vplivalo na to, da se je uveljavila nizkomaščobna politika z manj rdečega mesa in živalske hrane.
Če vas zanima zgodovina prehrane in si bi o tem več prebrali, vas vabim, da si prenesete mojo brezplačno e-knjigo Jejmo kot naši predniki!, v kateri sem prikazal oris zgodovine človeškega prehranjevanja od prazgodovine do danes.
E-knjigo si lahko brezplačno prenesete tukaj.
5. Moralni vzroki
Dandanes lahko razglabljamo o moralnem vprašanju pridelave in uživanja mesa in živalskih izdelkov, ker naše preživetje ni na kocki, saj lahko izbiramo, s čim se bomo prehranjevali in imamo hrane dovolj – oziroma je te v razvitih državah še celo preveč. Prav tako imamo tudi višje stanje zavesti kot nekoč, s čimer lahko zatremo te evolucijske želje in potrebe, ki so nam skozi evolucijo služile.
Včasih pa temu ni bilo tako. Če na stvari in hrano ponovno pogledamo z evolucijskega vidika, ko smo bili za oskrbo in pridelavo hrane zaslužni sami in je bilo potrebno za preživetje narediti, kar je bilo potrebno, si teh moralnih vprašanj o ubijanju in izkoriščanju živali za hrano in preživetje nismo mogli privoščiti.
Največja težava nastane ob moderni vzreji, zakolu in izkoriščanju živine in živali. S stalnim večanjem števila prebivalcev, sta se povečala tudi povpraševanje in poraba mesa in živalske hrane, saj je bilo treba pokriti povpraševanje po tej hrani. Prehranska industrija je z namenom po hitrejši in cenejši pridelavi hrane živino preselila iz njihovega naravnega okolja in jih začela gojiti v industrijskih obratih, kjer so bili – in ponekod še vedno so – pogoji in vzreja zelo slabi in zelo nemoralni. K temu premiku v vzreji živine je prispeval tudi pohlep velikih prehranskih korporacij, saj so v industrijski pridelavi živalskih izdelkov videli priložnost po velikem zaslužku.
Vendar tudi rastlinska prehrana ali biti “vegan” z moralnega vidika ni tako nedolžno. Mnogi se tega ne zavedajo, vendar pa tudi pridelava rastlinske hrane in veganskih izdelkov zahteva precejšnji davek. Stalno škropljenje pridelka, ki je potrebno, ker postajajo zajedavci vedno bolj odporni, pobije ogromno število živali in insektov. Prav tako morajo kmeti pobiti zelo veliko naravnih plenilcev, da bi ohranili svoj pridelek. Leta 2020 je krožila po spletu novica, da so v Avstraliji v predhodnjih 5 letih pobili kar 200 tisoč rac, saj so ta “škodovala” pridelavi riža (vir).
Težko je biti pameten in reči, kaj je bolje, saj vsako dejanje predstavlja svojo ceno. Videti moramo celotno in širšo sliko, biti o posledicah informirani in se nato o svojih odločitvah odločati zavestno.
6. Okoljski razlogi
Eden najpogostejših argumentov proti uživanju živalskih proizvodov je, da proizvodnja živine oddaja velike količine toplogrednih plinov in prispeva k podnebnim spremembam.
Ta trditev se navezuje na podatke študije Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, ki je ocenila, da je živinorejski sektor odgovoren za skoraj 15 odstotkov – natančneje 14,5% – vseh svetovnih emisij (vir). Zaradi te visoke številke je vzreja živali postala “grešni kozel”, vendar pa strokovnjaki in kritiki opozarjajo, da so k zgornji številki vključeni še drugi faktorji – pridobivanje in predelava surovin za proizvodnjo, transport, distribucija in cena goriv ter uporaba, recikliranje in odstranjevanje odpadkov – ki niso neposredno vezani na živino samo (vir).
Hkrati pa moramo tudi tukaj pogledati širšo sliko. Če je res živinoreja takšen problem za okolje in želimo zato zmanjšati uživanje mesa in živalskih izdelkov, to pomeni, da se bo avtomatično zelo povečala poraba rastlinske hrane, kar bo pomenilo večjo potrebo po hitri proizvodnji rastlinske hrane, kar pomeni več monokulturnega kmetijstva, za kar pa vemo, da je zaradi gnojil, herbicidov, pesticidov in drugih groženj biotski raznovrstnosti in zdravju okolja to ena izmed najslabših stvari za okolje in rodovitnost zemlje.
Prav tako nekateri strokovnjaki verjamejo, da pridelava nekaterih rastlinskih in veganskih izdelkov – npr. tofuja, veganskih sirov, mandljevega mleka in kokosovih izdelkov – veliko bolj škoduje planetu in okolju kot proizvodnja živalske hrane (vir).
Različni strokovnjaki vidijo tako rešitev drugje. Nekateri rešitev vidijo v novih tehnikah kmetijstva in proizvodnje (npr. laboratorijsko meso) z argumentom, češ “če se je človeška družba tako tehnološko razvila, mora temu tehnološkemu napredku slediti tudi kmetijstvo.”
Nekateri pa vidijo rešitev v tem, da se naredi korak nazaj in da se kmetijstvo vrne v svoje “naravno stanje”, v takšno kot bi to moralo biti. Ta ideja se imenuje regenerativno kmetijstvo. Živina bi živela v svojem naravnem habitatu, bi zemljo gnojila, zemlja bi se opomogla in postala ponovno rodovitna, nato pa bi se na njej ponovno pridelovalo rastlinske kulture, ki bi bile posledično bolj hranljive kot so sedaj.
V ZDA so že izvedli nekaj poskusnih študij te ideje regenerativne agrikulture in rezultati so zelo obetavni. Raziskave so pokazale, da regenerativni postopki govedoreje ne le ne prispevajo k emisijam toplogrednih plinov, ampak celo izločajo ogljik iz ozračja (študija). Zaradi mojega akademskega ozadja v zgodovini, sem osebno bolj nagnjen k temu pristopu, vendar se zavedam, da ni tako enostavno izvedljivo, kot morda izgleda na prvi pogled. Na tej točki vam lahko priporočam še ogled knjige ali dokumentarca Sacred Cow, ki zelo dobro razišče problematiko živinoreje in okolja.
Ta tematika bi zahtevala samostojen članek, vendar je verjetno trenutno najboljša rešitev, če želimo poskrbeti za naše okolje in mati zemljo, da kupujemo in izbiramo hrano in pridelke iz lokalne pridelave.
Kot pri večini modernih vprašanj in dilem, so tudi pri vprašanju mesa in živalskih izdelkov, razlogi, ki stojijo za njimi, veliko bolj kompleksni kot se zdijo na prvi pogled.
Zaključil bi s tem: ne nasedajte politični in drugi propagandi. Vedno je treba videti “obe strani kovanca”, prisluhniti obema taboroma, si ustvariti svoje mnenje in nato narediti zavestno določitev, v katero verjamemo. Le tako lahko prispevamo k boljši in svetli prihodnosti na tem svetu.
Če vam je bil članek všeč, se lahko brezplačno naročite na moj blog in vse novo izdane članke boste prejeli v vaš email nabiralnik, takoj ko bodo ti objavljeni.
Jani Konjedic 