Nizka samopodoba, kako izboljašti samozavest, sprejemanje in ljubezen do sebe
Zunanja podoba. Materialni uspeh. Atraktivnost do nasprotnega spola. Športni rezultati. Število likov in sledilcev na socialnih omrežjih. Kaj imajo vse te stvari skupnega? Vse to so parametri, ki lahko vplivajo na to, kako se sami sebe vidimo in koliko se imamo sami sebe radi.
Vse prepogosto si pogojujemo našo samopodobo in ljubezen do sebe z mnenji drugih, z lastnim videzom in zunanjim uspehom.
Strokovnjaki ugotavljajo, da ima povprečni človek na dan med 12 in 60 tisoč misli, od tega pa naj bi bilo kar 80 odstotkov teh misli negativnih in 95 odstotkov ponavljajočih se.1 Če v to vključimo še dejstvo, da se naša pozornost večinoma vrti okoli nas samih, lahko pridemo do zaključka, da je večina teh negativnih misli povezana prav z nami samimi. Ker misli prej ali slej postanejo del nas, je pomembno, da pravilno negujemo naše misli.
Samopodoba ali “kako sem totalno v k***u…”
Zdi se mi, da se nas večina – z redkimi izjemami – spopada z (pre)nizko samopodobo in samozavestjo: zdi se nam, da nismo dovolj vredni, da so drugi vedno boljši od nas, včasih tudi, da smo totalno v k***u…
Tudi pri meni je to težava že odkar pomnim.
Kaj prineseta s seboj (pre)nizka samopodoba in samozavest? Iskanje in potrebo po zunanji potrditvi in validaciji. Ker se sami sebe nimamo dovolj radi, se želimo dokazati drugim, doseči pomembne stvari in rezultate, s čimer bi nas drugi ljudje opazili in bi mi tako dobili potrditev zunanjega sveta, da “smo dovolj” in da smo dovolj vredni.
- Potreba po dokazovanju in validaciji
Potreba po dokazovanju in validaciji se je v nas razvila skozi evolucijo. Če so želeli imeti naši daljni predniki v divjini boljšo možnost po preživetju, je bilo zanje nujno, da so živeli v skupnosti z močnimi vezi, saj so si tako med seboj pomagali in lažje preživljali obdobja, ko je bilo njihovo preživetje ogroženo.
Evolucijsko iskanje odobravanja družbe se je zasidralo v nas do danes, vendar pa sta naša moderna družba in svet zelo drugačna: danes občutek sprejetosti in odobravanja družbe deloma pomeni tudi naš zunanji videz, materialni uspeh, popularnost pri ljudeh in “uspeh” na socialnih omrežjih.
Vsak išče zunanjo potrditev na drugačen način. Do neke mere je to lahko celo dobrodošlo, saj nam lahko ta potreba predstavlja motivacijo in energijo, ki nas žene naprej. Problem nastane, ko je naša samopodoba in samozavest preveč odvisna od te zunanje potrditve.
Samopodoba je tesno povezana s samozavestno, za dvig te pa lahko sami veliko naredimo.
Kako dvigniti samozavest?
“Want more self esteem? Do esteemable things!”
Ryan Munsey
Tukaj se bom oprl na razmišljanje mojega mentorja Ryan Munseya.
“Če želimo več samozavesti, moramo izpolniti obljube, ki si jih zadamo sami sebi.
Samozavest je kot zaupanje vase. Tako kot gradimo zaupanje do drugih s tem, da smo zvesti svoji besedi, tudi vase gradimo zaupanje tako, da naredimo, kar rečemo, da bomo: pišemo – ne glede na to, kako dobro ali slabo je – ko blokiramo čas za pisanje, treniramo, ko blokiramo čas za trening.
To pomeni, da držimo besedo in se ne razočaramo – tako kot bi to storili za druge.
Kot lahko vidimo, zaupanje izhaja iz doslednosti (konsistence). In doslednost preprosto pomeni, da delamo, kar bi morali, takrat, ko bi to morali, z izjemno – celo dolgočasno ali monotono – predvidljivostjo. To pomeni, da počnemo nekaj še dolgo po tem, ko faza motivacije mine.
Po drugi strani pa, če tega ne storimo, to spodkopava našo samozavest in krepi strah pred neuspehom – ker smo se že prej (večkrat) izneverili našim obljubam.”
Ko pri sebi pomislim na obdobja, ko sem bil samozavestnejši v svoji koži, so bila ta obdobja res tesno povezana z konsistentnim izpolnjevanjem ciljev, ki sem si jih zastavil, in so bila moja dejanja zvesta mojim zaobljubam in vrednotam.
“Focus on actions not outcomes”
Ryan Munsey
Na tej točki je pomembno omeniti tudi dejstvo, da se ne smemo preveč navezati na sam uspeh – sploh ne na uspeh, ki je merljiv samo z zunanjimi dejavniki. Pomembno vlogo pri osebnem zadovoljstvu in sreči ima zasledovanje stvari, za katere čutimo, da so del našega namena in naše življenjske misije. Zgolj dejstvo, da čutimo, da smo na pravi poti in da po njej delamo napredek, lahko zelo dvigne našo samozavest in posledično našo samopodobo.
Če bi vas zanimalo več na to temo, vam iz srca priporočam Ryanovo knjigo Fuck You Feelings. Knjiga je – pri meni osebno in številnih drugih – pustila močan pečat. Knjigo si lahko ogledate in naročite na naslednjih povezavah: ryanmunsey.com, amazon, bookdepository.
Zunanji videz in samopodoba
V fitnes krogih pogosto vidim, kako močno vlogo ima lahko sam izgled telesa na samopodobo posameznika. Sposobnost, da si sami s trdnim delom preoblikujemo telo – bodisi izgubiti odvečne maščobe ali zgraditi nove mišice -, je zelo močno vpliva na nasšo samopodobo in samozavest.
Vendar pa se znotraj tega skriva tudi past: če smo zelo vezani na naš izgled in se nam nato napredek zaradi kakršnegakoli razloga (poškodba, bolezen, življenjska preizkušnja…) ustavi ali celo izgubimo prigarane rezultate, lahko to zelo negativno vpliva na našo samozavest in samopodobo. Še huje je lahko med bodybuilding tekmovalci: posameznikom, ki niso mentalno dovolj močni, lahko tisti vrhunski izgled na odru in obdobje izgube nenaravne vitkosti, ki sledi, pusti zelo hude posledice na njihovi samopodobi, samozavesti in tudi psihi.
Vsak posameznik ima svojo šibko točko, ki mu na sebi ni všeč in mu povzroča nizko samopodobo in samozavest: pri nekaterih je to izgled v ogledalu, pri nekaterih številka na tehtnici, pri drugih ženski populaciji strije ali celulit itd…
Name je zadnje čase zelo vplivalo dejstvo, da postajam vedno bolj “plešast”. Plešavost je prisotna v naši familiji tako po mamini kot tudi tatovi strani: prve spremembe sem začel opažati na prehodu iz srednje šole na faks, nato pa se je iz leta v leto postopno slabšalo. Zadnje leto sem s frizuro še “skrival” predele, ki so imeli zelo malo las, konec januarja pa me je frizer prvič vprašal, če sem že kdaj razmišljal, da bi se ostrigel na kratko oz. kar “zabril z mašinco”… Sprva je bil to pravi šok, nato pa sem se moral počasi sprijazniti z dejstvom, da se moji lasje žal ne izboljšujejo in da bo počasi napočil čas, da se res ostrižem na kratko. Najbolj me je bilo strah dejstva, da bodo drugi videli to mojo “plešo”, ki sem jo do sedaj skrival s frizuro.
Nizka samopodoba, nizka samozavest in potreba, da smo všečni drugim, nas lahko peljejo na napačna pota: pretvarjanje in skrivanje dejstva in osebe, kdo smo v resnici.
Skrivanje in zatiranje osebe, kdo smo v resnici
Sprejemanje sebe in zaživeti v lastni koži
Čeprav so pust in pustne maske mimo, pa bom tukaj uporabil prispodobo mask. Moderni svet, družba in tehnologija ustvarjajo nerealni svet, v katerem so ideal popolnost, lepota in sreča. V svetu socialnih omrežij in olepšane realnosti, nam je zelo težko biti “to kar smo”, ker se nam podzavestno zdi, da če bomo svetu pokazali svojo pravo plat, nas družba in ljudje okoli nas ne bodo sprejeli. Posledično skrivamo osebo, kdo smo v resnici.
Tudi pri meni je to od vedno težava. V zadnjih letih pa sem se “veliko skrival” in sem se bal pokazati del sebe – tisti slabši del sebe. Deloma je to zato, ker imam vsake toliko – zadnje čase pa tudi bolj pogosto – težke in krizne dneve, ko se mi zdi, da padam vedno znova na tisto začetno točko in da se z leti nisem ničesar naučil in da nisem napredoval. Na tiste dneve nastopi še “sram” in občutek krivde, saj se že toliko časa ukvarjam s področjem prehrane in lifestyla, veliko pišem o tem in ljudem pomagam, a hkrati sam sebi včasih ne znam pomagati. To nato vodi do nizke samopodobe in začaranega kroga: nizka samopodoba, manj sprejemanja in ljubezni do samega sebe, težje živeti v lastni koži.
Pri spoznanju tega sta mi pred kratkim pomagala Sašo in Rozi Marjanov iz Centra Rosa, ki sta mi skozi terapijo pokazala, da se preveč skrivam in ne pustim svetu, da me vidi takšnega kot sem, v celoti, z vsemi mojimi dobrimi in tudi slabimi lastnostmi.
Če sem se skozi preteklo leto pri sebi kaj naučil, je to dejstvo, da bolj kot nekaj zatiraš in potlačuješ, bolj zadeva raste in bolj se ti upira, ko pa spustiš svoj obrambni cilj, pride ven in eksplodira.
Ob vseh teh zgornjih spoznanjih je rešitev jasna: dovolit si biti tak kot si, se ne pretvarjati in ljudem okoli sebe dovoliti, da vidijo tebe, takšnega kot si, z vsemi svojimi napakami.
- Sprejemanje kdo smo v resnici: vaja Kdo si?
Sašo in Rozi sta me na terapiji peljala skozi vajo imenovano Kdo si?, ki je zelo preprosta a hkrati tudi zelo učinkovita in jo bom tukaj na hitro opisal, če bi koga zanimalo jo preizkusiti.
- Zapri oči in se sprosti.
- Zamisli in predstavljaj si, kdo si ti v resnici: kako izgleda tvoj najboljši del sebe, katere so tvoje dobre lastnosti, stvari, ki jih imaš pri sebi rad/a…
- Nato si zamisli in prestavljaj, kdo ti nisi v resnici: vse tiste stvari, ki si govoriš o sebi in niso resnične, vsa prepričanja in vedenja, ki izvirajo iz strahu, jeze, trpljenja…
- Ponavljaj zgornjo drugo in tretjo točko, dokler ne prideš do spoznanja/revalacije.
Moje osebno spoznanje je bilo: “Sem to kar sem.” Na prvi pogled preprosto, a hkrati zelo mogočno spoznanje: spoznanje, da sem lahko dovolj takšen kot sem, da se ne rabim pretvarjat in kazat ljudem lažnega obraza in da se imam lahko rad takšnega kot sem…
Spoznanje je prvi korak na poti k spremembam. Naslednji korak je to spoznanje postaviti v prakso in ga integrirati v svoje življenje.
Če se spet vrnem k zgodbi o mojih laseh. Prejšnji teden sem se nato končno odločil, da se ostrižem na kratko. Sprva mi je bilo grozno se pogledati v ogledalo in me je parkrat celo malo stisnilo pri želodcu, nato pa sem počasi začel sprejemati mojo novo podobo in se z vajo začenjal imeti rad takšnega kot sem.
Ljubezen do sebe: osnovna a temeljna praksa
Čeprav se nam lahko na prvi pogled zdi ta praksa narcistična in samovšečna, pa je gojenje ljubezni do same/ga sebe najbolj osnovna stvar in hkrati tudi najpomembnejša stvar, ki jo lahko storimo zase. Imeti se rad je osnova za številne stvari: za sprejemanje sebe, za zadovoljstvo, pozitivno naravnanost in srečno življenje.
Tukaj predvsem mislim na “brezpogojno ljubezen”. Enostavno se je imeti rad v obdobju, ko nam stvari gredo v pravo smer, ko imamo visoko samozavest, ko osvajamo zunanje uspehe in je življenje dobro. Vendar je še pomembnejše to prakso prenesti v težavna obdobja, ko je to ljubezen do sebe zadnja stvar, ki bi jo počeli.
Do te prakse sem prvič prišel dobro leto nazaj: Aubrey Marcus je na svojem podcastu gostil Kamala Ravikanta (AMP #239 How to Practice Self-Love), avtorja knjižne uspešnice Love Yourself Like Your Life Depends On It, ki sem jo nato prebral lansko poletje.
Kamal v knjigi pripoveduje zgodbo, kako ga je življenje pripeljalo do najnižje točke in kako je razvil metodo, ki mu je rešila življenje in pomagala številnim. Kamal pravi, da nam ta praksa “ustvari nov privzeti način, notranji kraj čudovitega bivanja, iz katerega izhajajo naše odločitve, misli in občutki. Notranji kraj, k kateremu se z mislimi vračamo znova in znova. Od tam se stvari začnejo “poklapljati” in urejati skoraj same od sebe. To je stanje duha, kdo smo v sebi, kako se počutimo, kako gledamo na sebe, druge in na svet. Stanje duha, kjer gredo misli same od sebe nasproti hvaležnosti, nasproti občutkom blaženosti in nasproti občutkom ljubezni do drugih.” To stanje Kamal opiše preprosto z besedo Magic.
Mogoče se nekaterim to sliši zares čudno in woo-woo, vendar pa je nekaj res na tem. Tudi sam sem že izkusil to stanje in bi ga res lahko opisal z besedami Magic, lahkotnost, pozitiva, zadovoljstvo in sreča. Do tega stanja počutja pa sem prišel z konsistentnim izvajanjem metode, ki jo Kamal uči v svoji knjigi.
Kamalova Self-Love metoda:
Tukaj ne bom opisoval celotne metode, saj naredi to bolje Kamal v knjigi. Čarobnost te prakse leži v izvajanju vaje, ko si v mislih nežno in v prijaznem tonu ponavljamo frazo “Rad/a se imam” ob vsaki priložnosti čez dan: mogoče zjutraj, ko se zbudimo, zvečer preden gremo spat, med meditacijo, v ogledalu…
Kot sem pisal na začetku članka, naše misli postanejo del nas – na ta princip deluje ta vaja. Sprva si ne bomo verjeli, s časom in vajo pa bomo to ponotranili in to postali. Prav ta vaja pomaga, da pridemo do stanja, ki ga Kamal opisuje z besedo Magic.
Če bi vas zanimalo več o tej “Self-Love Practice”, vam svetuje ogled podcasta ali nakup Kamalove knjige.
Tako kot pri večini stvari v življenju, je tudi pri samopodobi, samozavesti in ljubezni do sebe potrebna in pomembna konsistenca. Stvari se redko spremenijo čez noč, zato je potrebno vztrajati in tudi verjeti: verjeti, da smo ne glede na vse dovolj takšni kot smo in da smo vredni svoje ljubezni in ljubezni drugih. 🙂
Jani Konjedic 