Kaj je potrebno, da se zares ustavimo in zaživimo?

Po black friday vikendu sem imel začetek tedna priložnost in čas, da sem se ustavil in lep ponedeljkov dan izkoristil za prelom rutine, hitenja in drvenja.

Zadnje pol leta – nekje od pozne pomladi – se mi zdi, da samo delam, hitim in drvim, brez da bi se uspel ustaviti in zares živeti trenutek in uživati. Podzavestno hitim in drvim proti tistim prostih dnevom, ko se lahko ustavim in zadiham, a dogaja se mi, da se nato na tistem proste dneve počutim praznega, ker sem hitel k cilju in nisem opazil lepote na tej poti in nisem živel.

Ampak opažam, da ni samo pri meni tako: večina ljudi, s katerimi imam tesne stike, se počuti, da samo hitijo, da jim primanjkuje časa in ne počnejo skoraj nič drugega poleg službe. Vraga, z nekaterimi bližnjimi prijatelji se nisem uspel videti že lep čas. 

Služba, opravki, nekaj druženja, trening ali dva, nekaj časa zase in že je teden okoli in gremo “jovo na novo”. Nekateri bi rekli, da je to “realnost” odraslega življenja, a jaz se na momente s tem kar težko sprijaznim. Že predolgo sem v tej rutini in sem se malo “izgubil” – izgubil tistega pravega sebe – in zelo hrepenim po svobodi, miru, tišini in prostosti.

Vzroki za tem, da tako živimo

Ko razmišljam o razlogih, zakaj tako hitimo in živim v takem ritmu sveta, lahko izpeljem več vzrokov, ki po mojem mnenju na to vplivajo.

1. Naša moderna družba

Po eni strani nismo sami po sebi krivi, da toliko hitimo in ne znamo živeti in uživati – k temu nas siliti moderna družba in njene vrednote. Naša moderna, potrošniška družba nam govori, da je sreča v materialni obliki, za katero je potreben denar, za katerega pa je potrebno delati. Če se torej ujamemo v to past in če želimo biti bolj srečni, bomo mogli več delati.

Prav tako moderno življenje, ki ga ustvarja ta družba, temelji na stresu, adrenalinu in tistem “hyp-u”, zaradi katerih se dobro počutimo, a je so hkrati zelo nalezljivi in zasvoljivi.

2. Rutina

Čeprav je rutina zelo efektivna pri doseganju ciljev in gradnji življenja, ki si ga želimo, pa je lahko rutina tudi ena izmed stvari, zaradi katerih se nam zdi, da čas kar leti mimo nas. Naši možgani obdelajo znane informacije hitro, ko pa se pa se srečamo s stvarmi, ki so nam nove, potrebujemo več časa, da te podatke obdelamo in organiziramo, kar naredi izkušnjo bolj “nepozabno” – oz. manj pozabljivo. Zato se nam zdi, da, ko smo v rutini, kjer ponavljamo ene in isti stvari in ni veliko novosti, čas hitreje teče.

3. Delo brez pravega namena 

Ko nekaj počnemo brez pravega namena in poslanstva, v tem ne uživamo in se nam hkrati zdi, da čas hitreje beži mimo, saj se nam zdi, da tratimo svoj čas in svoj potencial za nekaj, kar ni zares “naše”, ni del našega poslanstva in ni naša prava pot. 

4. Trenutno razmere

Trenutne razmere so res čudne, saj iz tedna v teden ne vemo, kaj se bo zgodilo…

Zdi se mi, kot da podzavestno hitimo zato, ker želimo nadoknaditi izgubljeno za nazaj, za čas in obdobje, ko smo bili zaprti in smo bili prikrajšani za normalno življenje. Živimo tudi v negotovosti, kaj bo prinesla prihodnost in tako želimo podzavestno s hitenjem čim več narediti, saj vedno obstaja možnost, da zaradi kriznih razmer kmalu tega ne bomo mogli več početi.

Hkrati pa je lahko hitenje tudi obrambni mehanizem, saj se želimo izogniti trenutnim problemom, saj med hitenjem pozabimo na trenutno dogajanje in se z njim ne rabimo ustvarjati in se obremenjevati.

Vendar pa pozabljamo, da samo v eno smer ne gre: prej ali slej se morajo stvari spremeniti in moramo začeti živeti drugače.


Ali je ravnotežje v življenju mit?

Nekateri so mnenja, da je balans mit in da je potrebno samo garati, vedno biti v pogonu, hkrati pa živimo v svetu, kjer je deloholizem nagrajen in kjer so počitek, počitnice in čas zase videne kot lenoba in manjvrednost. To so vrednote moderne, kapitalistične družbe, ki za mnoge – bolje povedano za večino – niso realne. 

Mene je življenje pripeljalo do tega, da moram loviti ravnotežje. Po naravi sem tip A (“Achiever”), perfekcionist in malce tudi nagnjen k deloholizmu, vse te karakteristike in vrednote doseganj in uspehov pa me silijo, da grem čez to, kar sem sposoben. Če pri tem vztrajam preveč časa, pregorim, zato pa imam zadnja leta toliko težav z izbruhi izgorelosti, prebavnimi težavami in primanjkovanjem energije in dobrega počutja. 

Ko me malce zanese s poti in izgubim notranji kompas za ravnotežje, se spomnim na naravo in njene zakonitosti, katerim se – hočeš nočeš – ne moremo izogniti.

“Dežela, ki je vedno v poletju, je kraj, kjer življenje ne more rasti.”


~ Aubrey Marcus

Brez umir(j)anja jeseni in počitka pozimi ne bi bilo prebujanja spomladi. Brez dežja ne bi bilo rasti. Enako velja tudi obratno: rast ne more obstajati brez počitka in stagnacije. 

Ravnovesje mora obstajati tudi v našem življenju:  več časa kot smo v pogonu in v aktivaciji, bolj bomo morali prioritizirat počitek in več časa bomo morali preživeti v “rechange” načinu. Drugače žal ne gre. Če pa se tega ne bomo držali in to ignorirali, bo nekaj počilo: poškodba, bolezen, izgorelosti itd.

V nekaterih krogi, ki univerzalno dogajanje po celem svetu gledajo “bolj celostno” in z drugih vidikov, se je v začetku lanskega leta epidemijo Covid razlagalo kot to naravno zakonitost ravnotežja: do epidemije nam bi deloma prišlo tudi zaradi tega, ker smo kot svet preveč hiteli in se nismo ustavili. 

S tem se močno strinjam!

Zaradi epidemije smo bili mnogi se primorani prvič v letih popolnoma ustaviti. Mnogim je epidemija omogočila pavzo, da so se lahko ustavili, oddahnili in zadihali. Finančni vidik na stran, nekaterim – med te spadam tudi sam – je to prišlo še kako prav.

Meni osebno je “pavza” v spomladanskem in jesenskem delu lasnkega leta zelo koristila, nazaj v “normalno življenje” sem se vrnil svež, poln energije in na splošno boljši, a me je od spomladi ritem družbe povozil.

Vendar pa se mi zdi, da se kot družba žal nismo ničesar naučili. Zdi se mi, kot da smo samo čakali popolno sprostitev ukrepov in vrnitev v “staro življenje”: da smo se lahko vrnili v stare tirnice, nadaljevati živeti na isti “star” način, kot smo živeli pred zaustavitvijo življenja. 

Postavlja se mi torej vprašanje, kaj je potrebno, da se kot posamezniki in družba res naučimo drugače živeti?,


Kako živeti drugače?

Čeprav se je kot posameznik težko boriti in spremeniti družbo, pa se vse začne prav na individualni ravni.  

Kaj lahko torej kot posamezniki naredimo, s čimer bomo pripomogli k pozitivnem vplivu na družbo? Nekaj stvari mi pride na misel.

1. Prepustimo se letnim časom

Zimski čas je čas za umirjanje. Čas za počitek in regeneracijo. Sploh decembrski dnevi, ki so vedno krajši, hladnejši in temnejši. Nehajmo se boriti proti naravi in izkoristimo zimo za počitek, regeneracijo in polnitev baterij, s čimer bomo lahko s prebujanjem narava tudi mi na novo zaživeli.

2. V svoje vsakdanje življenje vključimo novosti

Prekinimo rutinsko življenje in vsak dan vključimo in počnimo kaj novega: izberimo novo pot v službo, pojdimo na kavo v drugo kavarno, spoznajmo nove ljudi, pojdimo na trening v drug fitnes, pojdimo se učit v drugo. knjižnico.

Presenečeni bomo, ko bomo s takšnimi majhnimi spremembami in novostmi dobili občutek, da se je čas upočasnil – čeprav zgolj malo.

3. Zaživimo svoje edinstveno življenje

“Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.”

~ Mahatma Gandhi

Vsak izmed nas je edinstven in lahko zelo pripomore k boljšemu svetu. Vendar pa moramo zbrati pogum, pogledati vase, ugotoviti kaj nas veseli, kaj bi lahko bil naš življenjski namen in življenjsko poslanstvo. Ko pridemo do tega spoznanja pa moramo zbrati pogum, da se “upremo” staremu, družbenemu življenju in zaživeti življenje, ki si ga želimo.

4. Bodimo v korist svetu

Namesto, da prepričujemo ljudi, katera resnica je prava, menim, da bi se morali vprašati, kakšna je naša vloga pri služenju svetu in kako lahko ljudem pomagamo krmariti in najti pot skozi te čudne in včasih precej zahtevne čase.

Sprememba se začne pri vsakemu izmed nas. Iz teh sprememb v načinu življenja posameznika nastane novo gibanje. Gibanje, s katerim se lahko ljudje poistovetijo in jim prinese boljše življenje, pa ima potencial spremeniti svet.

Torej vprašanje postane: Ali si upamo zaživeti na drugačen način?

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: